Gor na bul
Gor na bul
rija starih pozabjenih hiš
ku na odparta rana
gardí rob.
Dan za dne
víetar, daš, led
srepua marvajo
kar od njih ostaja:
viden se preobračat njih gobac
nimar buj opadan an kumaran.
Moja zemjá joče.
Se žalva.
An jest z njó.
Se uprašan če an dan,
tek j šú,
se uarne.
Kada trošt novega življíenja
se zbudí u sarcah
tistih ki so odpadli?
Kada jubéžan do naše zemje
prevarže pameta
an žéja bogatíje
se spreobarne
na goróčo željó
naših hiš?
Hiša
se bojio nazaj posmihale
an jest bon mogu gledat
u luhtu, pruot robu,
brez spregnit glavo,
brez poardečíet od špotá.
nš