Piesmi

Bi teu...

Bi teu
negá tiča
ujet kar spolíeta
an za anj se parpet
za zletíet na delečín,
tuk nía suoražt,
nía jezil,
nía hudobinj,
tuk kuazuva samúo jubezan,
tuk usak
je kar je
an nič vič
an nič manj.

Čakan!

Bo,
kar za smart
se parpnen.

Pa bi teu
nega tiča
ujet...

Kuraža

Nía kuraža
stopnit gor na an roplan
an ití bombardavat.

Nía kuraža
s kanonan strejat
tas karormata
gor na otroké,
ki kamanjajo.

Nía kuraža
trieskat
hiša,
mostí,
fabrike,
usé kar
j tríeba za preživíat.

Nía kuraža.
J borja.

Kuraža je
víervat na míer.

Grim

Al sta vidli
ku obnoríevajo
tan u Grime?
Lajajo ku zagríeti pisí,
ki jin nía maj zadóst.

An mi?

Mi zelenéjemo od jeze
an ardečéjemo od špotá
de smo taljani!



Avete visto
come impazziscono
a Roma?
Abbaiano come cani arrabbiati,
che non ne hanno mai abbastanza.

E noi?

Noi diventiamo verdi dalla rabbia
e rossi dalla vergogna
che siamo italiani!

Grim 2

Malo cajta od tuod
tan u Grime
so obnoríeval.

Sa na obnoríevajo vič.
So že obnorjení.

Scíelama!



Non molto tempo fa
a Roma
impazzivano.

Ora non impazziscono piú.
Sono giá impazziti.

Del tutto!

Buog cigan

Samuo an buog cigan
se more troštat
an kar trošta nía.

Se troštat
de usí,
ti stari an ti mladi,
bi guaril po našin.

Se troštat
de te stare an te nové navade
bi živiele za nimar
tle u naših dolinah.

Se troštat
de bi usí znal pisat po nediško
an pousíerod,
pru pousían an pousíerod
bi ble napisane
naše,
pru naše ne druzih,
besíede.

Se troštat
de usake sort podpuare,
majhane ol velike,
od kizadnega kraja bi tiele prit,
bi ble usé za naš izík,
za naše díela,
za našo kulturo.

Jest
usé tuole
se troštan.

Ma san
an buog cigan!

Dost kor?

Dost vesejá kor
za se ga nasitat?

Dost jubezni
j človék potríeban
za se naveličat?

Dost pravice se múore nucat
za bit tu glih?

Dost frajnost korjo
za živíet u míeru,
dost Božjega usmiljenja
za se zveličat?

Nía maj dost
usega
nía maj dost!

Sanja

San sanjú!

San paračavu valiže za ití.
San se medu
za nabasat usé
an še vič.
San basu, san basu
an še še basu.

Kar me sej parielo
de san usé nabasu
san se zmisnu
de tuk gren
na kor valiž.

J dost se pobrat
an ití!

J paršlua

Na samin
tapar te veliki njiv
san čaku.
Kauke so spoletale
an strašnua krulile.
Sonce j pádalo
na driauja,
na kamane,
na me.

Čudan dan!

Kar san čaku,
nia paršlua.

Potle,
drug dán,
na samin
tapar te veliki njiv
san čaku.
Kauke nieso vič spoletale
ne krulile;
flafotala je smart;
sonce j pádalo na praznin.

Strašan dán!

Kar san se bau de pride,
j paršlua.

Ku naprej

San šu brez se ustavt
na vian ka mej gonilo
ku naprej, ku naprej
do koncá
samua za tua:
videt za víedet.

Kar san se teu ustavt
me so jal
de nía koncá:
ku naprej, ku naprej.

Sam!

Ki moren?

San ustrašen
kar pensan
tu tolo magníenje
dost se jih ubiva.

Dost jih je,
ki se kuštajo
kuo škodvat
celé narode.

Dost jih truca,
maltra,
zaničuva
buoge judí

Ki moren?

Uzdignen roké u luhtu
an prosen:
- Buog se usmil
čez nas. -

Potúop

Se zaganja gor na Kragúojnco,
čarné maglé se míešajo.
Busk za buskan
prebliskuje konác nebá.

Usé stoji an čaka.
Za malo se zderé
na zemía
strašná múoč potúopa.

Judje líetajo.
Zazuoní glas
srednjega súona
za tučo pregnat.

Rožin kadiš
se uzdiguje u nebúo,
an znjin
tiha molitu trošta.

Nič vič na ostaja

J zazuanilo nournočí:
usé je tiho.
Spijó tiči,
opočivajo dríeuja.
Judjé,
skriti tapod njih stríeha,
molejo tu tamía.

Molejo!

Dost cajta j pasalo
od kar svet rožar
se na oglasa vič
po naših družinah?

Smart j posnela
usé kar j moglá.

Nič vič na ostaja
ku an koščič zemjé!

Kaj hujšega?

San viu negá kuosa
z zlomjeno nogó.
J čúotu, níe tancu.
Kaj hujšega ku videt
nega búozega kúosa,
ki na more tancat?

Kaka težava!

Tíet an na mort!
Bit potríeban
an na víedet kan!
Želíet
an na míet!
Se troštat
an víedet de trošta nía!

Ku kúos,
ki na more tancat!

Zastopen!

An dan
gor na briegu
san se ustavu
an san pogledu nazaj:
ki potí san naredu!
Potlé san pogledu naprej
an san videu nebúo.

Kan púojden?
U nebúo na moren
an ustavt se na smíen.

San popensú...
antá san zastopu!

Živlíenje an smart

Kuos, ki puoje an skače,
mruja, ki hode
brez se maj ustavt,
dríeu, ki raste, raste
an ato stoji, čez stuo líet!

Ki pride reč živlíenje?
Kamú j nucu?
An smart?

Kizadan brezkončni opomíen
je umíešan tu teli skriunosti:

smart, zadnjo djanje jubezni!

Kanjušič

San prašu kanjušiča:
"Zaka me utíekaš?"
Pa me nía dau štime.
San ga nazaj uprašu,
an on je uteku,
nale ki mu dajen za ijest.

Kaka žalost!

Usaka stvar j zapoznala
človíekovo hudobnost!

Čakan, čakan

Čakan, čakan
an na vian ki.

Čakan de kuas
začne piat;
čakan de maglá se ugane
za me sonce pokazat;
čakan de srečan očí
tistih, ki juben.

Use tuale čakan
an šé šé.

An kar rata
me parí
de san veseu!

Cajt tečé

Dan za dné
naši trošti umíerajo,
usihajo do kornine,
so učefani priat ku se rodjó.

Trošt preskarbnega živlíenja,
trošt frajnosti,
trošt uživat popunama
naše posebnost!

Takua dan za dne
se utopí muoč za se tuč,
trieba uekat našo jezo,
voja uživat u sebé
kar j našega.

Cajt tečé...
ma, ku tistemu ki umíera,
tečé pruot nas.

Tiči so pozabil njih piesmi

San žalostan
zuok tiči
so pozabil njih piesmi.

Ščinkovac na ščínka vič,
montán na zorná
šuoja na krel,
grabac na ščarka,
pliska na piuka,
lujer na ščeketá
sová na kuika,
kuos na zvizga,
tačica na cvil,
kukovca na kuká,
snica na cvíka
žuna na tambura,
ti mali na ciukajo
škurjanac se na zaganja u luhto.

So jin prepoviedal piet
an oní tu malo cajta
so pozabil njih piesmi.

Sa guarjo,
pa se na zastopjo
an majdan
zna dopoviedat
ki pravejo.

San zaries žalostan!

Vídet za víedet.

Celó nuoč misle
so me premíetale
če an san,
pa na koncu usake
je ostaju opomíen:
še, še,
nia dost, nia dost!

An kar san se teu ustabt
me so jal
de nia koncá:
ku naprej, ku naprej.

Ku naprej, ku naprej,
kan, kua, zakí?

Ku naprej, ku naprej,
samúa za tua:
videt za viedet!

Dva žakja

San veulíeku muoj žaki
težav, falitu, grehú, hudobnost
not tle
tapod urata muojega sodnika.

Mej sram,
ma ne zauoj telega žakja punega mizeri,
pa za te drug zaki dobrig díel,
ki je masa lahan,
masa prazan jubezni.

Cajt

Kan čen ití sa
ki san zgubjén.
Kan čen se obarnit
za zastopit kaj blua,
ki je, ki bo!

Cajt, cajt, cajt!
Kajn šu cajt?

So cajti za jubit,
so cajti za díela,
so cajti za zastopit,
so cajti za besíede.

Sa besíed ih nia vič.

Nia vič besíed za jubit,
nia vič besíed za díelat,
nia vič besíed za se zastopit,
nia vič besíed za živíet.

Ostajajo na dné sarcá,
težké ku kamani,
garjupe ku strup
Johanove besiede:
"Narod moj umira!"

Učera,
donas,
jutre.

Nimar!

Lakot ol potrieba

Tapod liesko
kuos grebusá
za negá čarviča.
Lakot j lakot!

Na suhín deble
žuna varta
za an liep štor.
Potrieba j potrieba!

Ist se miešan
za dvie besiede
ki na pridjo.
Lakot ol potrieba?

Ne s samin kruhan
živí človék!

Al bomo znal se uarnit?

Kua so se veselile dave
lastovce
kar so zagledale
njih lansko gniezdo ohranjeno.
So farfoliele naprej an nazaj
an veselo uriskale.

Dost svetá so preletale
za se uarnit pru tle,
tuk lan so zazidale gniezdo
an fuotrale te male?

Čudna ríeč!

Ka jih je uazilo,
ka jih je ošermalo,
dua jin je dau
tako muač!?

An mi
bomo znal
se uarnit
od tod k smo paršlí?

Ježušu sviet

Bi teu živiet
u nin svietu
tuk se ije
samuo kár sej lačno,
se pije
samuo če sej žejno,
se želi
samuo kar se 'ma potriebo
an nič vič.

Bi teu živiet
u nin svietu
tuk nobedan nie
ne lačan, ne žejan
an usi imajo
kar jest iman.

Če ga nia
takega svetá
bi teu ga venest,
bi teu ga stvarit
takuok Ježuš gaj oznanju.

An
Buog naj se usmil
čez tiste, ki nieso
maj sit,
čez tiste, ki jin nia
maj zadóst.

Njih samagutnost
j njih štrafinga!

Človék

Bi teu bit lahan
ko na perá,
ki spolieta od vietra nósena,
brez karvíc, brez hudobinj.
Bi teu de u muojn sarcu
bi na rastla ku jubezan,
čista an čedna
ku jare glih rojenó.
Bi teu de usá muoja muoč
bi bla okarnjena na to dobre.
Usé tuole bi teu!

Pa dost je buog
muoj človieški stan?
Dost je glaboká
muoja naumnost?
Dost je šibká
muoja voja?

Nale
bi teu bit lahan
ko na perá!

Še dost krat?

Trošt
mej zapustu stuo krat
an stuo krat sej uarnú.

Še dost krat
j parpraujen se uarnit?

Zuok šigurno
me še sapusti!

Usmilise nas

Kar sonce j ustajalo
san pogledu u nebúo:
- o muoj Buog,
kakúoj líep túoj dúom.
Ti na nas se zanasaš
za ga ohranít.

Potlé san sreču
múoje žené oči:
- o múoj Búog,
kakúoj lepúo
človíeško sarcé,
kakúo sga lepúo stvaríu.
Ti na nas se zanasaš
za ga ohranít.

Potlé san se popensú...

O múoj Búog, o múoj Búog,
usmilise nas!

Kukovca

J zakukala kukovca
gor na kostanj.
J pretresu njegá tri palanke
kumet tu gajufo
an se potroštu.
J pasú cajt:
nič nie ratalo.

J paršlá jesen.
Kumet j šu gu kostanj
burje klatit
za tri palanke zaslužit.
Dol j padu
an ušafu njegá smart.

Za te buoge
trošt, sreča, željé
so suoja smart!

Drieuja

Resnično
níesan takúo norac
če dríeuja me odguárjajo
kar ih prašavan,
kar se menan z njim,
kar ih objéman an jočen.
Potresújejo njih ramana,
šumjo tiste stare besiede
ki že nonih j poslušu
an znjim se tolíu.

Prejubjene dríeuja,
dost j hlaboká vaša jubezan,
dost j šarokó vašo sarcé,
dost j vesoká vaša skarb za nas?

Škurjanac

Gor na niču stoji
an puoje
ku to zaudane
dokar víetar ga posnáme
an ga prevárže duavia kan.

Buj u luhtu
maglice, s soncan obejene,
utíekajo na usé kráje,
brez viedet kan gredó
an kan prídjo.

Takuo ist donás:
ku vietar ki gre
an se na uarne,
ku maglice u sonce prelite
ki utíekajo brez víedet kamú,
ku škurjanac ki puoje
an na niču stoji.

Kies bla?

Kies bla
kar san hodú
bres viedet kan gren?
Kies bla
kar san bandru po hostah
tiče poslúšat
an drieuja objemat?
Kies bla
kar luna j siala tu ovoštne noči
an ist san buskalce loviu
po tratah?
Kies bla?
Na muojo desno s bla,
tapar mené
ku anjovac,
podpuora mojga živlíenja!

Tala j naša smart

Žalost mej objela.
Tečejo dnevi,
teče smart našega izika.
Mi
goz luhta naše okornosti,
zabadani an zgubjení,
se na ku ližemo,
ku deb smart našega izika
bi na bla naša smart!

Sonce

Sonce ustaja gu bríegu,
nebúo se laščí.
Ardeče perja,
od víetra nósene,
se premíetajo
ku múoje misli,
tuk bod.

Teli zasuti pomíeni
ostajajo kamanovi
na dné:
nía merú,
nía jubezni,
nía pravice,
nía trošta!

Okúole,
pousíerod
spomini,
samúa spomini.

Dan za dné
živlíenja tečejo
na martvi zemía
brez besíed,
brez pamet,
brez pomíena,
brez voje sopát.

Še za malo
núoč pokriva magánja.
Sonce se bliža.
Ki bo zasjálo?

Síenca

Čujen stua glasú,
viden taužint sianc
ki uzdigujejo roké
an prosjo.

An ist
san mojá sienca.

Zbudimose

Vian
de se na moren troštat,
vian
de bo nimar slavš,
vian
de za an bop frajnost,
za an bop pravice
se muoreš fardamat.
Usé tuole vian
pa se na moren potalažt.
Uéčen:
zbudimose, benečani,
zberimose.
Kajn šu naš pretečén ponós?
Kan so šle naše sosednje,
kajn šu naš Arengo?
Al bomo čakal de umremó
za uekat našo jezo
pruot tistin ki zaničuvajo
naše posebnost,
naše pravice,
naš izík?

Brieza

San zaspau tapod briezo,
usé j šlua tu nič:
težave, zmote, skarbí, žálosti...

Kar san se zbudu,
je ostú,
ku tu sanjía,
an čudan opomian:

ki bo,
ki bo?!

Ka nas čaka

Luna se parbližuje
na varh bregá.
Túrmove ure
oznanjujejo púnoči.

An pas laja počase.

Hiša pokrivajo
jubeznive objemana.

Po telin merú
ka nas čaka?

San utéku

San uteku,
me nía vič,
uteku uonz télega cajta.
Navían kíe san,
navían al san.
San zgubu tu múojn svíetu usé:
san zgubu očí za gledat,
uha za pošlušát,
ústa za guarít
Tu teli samoti
múoje máltrane misli
ponáuljajo pretečenó vesejé:
díela, navade, molitve,
srečanje, píesmi, besíede,
usé.

Jočen!

Zavreč gnado božjo

Zakí tolo potriebo jubit
jo nia Buog dau
usacemu človieku?
Zakí usé tele souraštva, pobivanja,
use tele boje,
ki jih je sviat pun,
jih nia Buog arzbrisu popunama
od glave človiaka?

Al nia že rešiu Ježuš
znjegá smartjó
use človieke, te brumne an te slave?
Al jin nia zapustu njegá zapuovedi?

Ol morebít človék
ima možnúost
zavréč gnado božjo?

Je paršlúa

Na samin
tapar te veliki njiv
san čaku.
Kauke so spoletale
an strašnua krulile.
Sonce j pádalo
na driauja,
na kamane,
na me.

Čudan dan!

Kar san čaku,
nia paršlua.

Potle,
drug dán,
na samin
tapar te veliki njiv
san čaku.
Kauke nieso vič spoletale
ne krulile;
flafotala je smart;
sonce j pádalo na praznin.

Strašan dán!

Kar san se bau de pride,
j paršlua.

Ku nimar

Takua
ku nimar
usak dan,
donás ku jutre,
jutre ku donás,
tečé zalost
do po Nediž.

Od patoka do patoka
se zbíera
do pauadnje.

Kar je,
kar je blua,
kar bi mielo bit,
use hnado j zgrabjeno,
znesenó.

An nas nie vič!

Luna na punin

Lúna na púnin
na varh Matajúra!
Nournočí se odmíeva
po našíh dolínah.
Guorín sam sábo.
Párva slovénska besíeda
ki tle sej oglasíla,
donás,
tu tólo prečísto núoč,
se ponoví
ku stúo,
ku táužint líet od tod.
Tečé uónz mójih úst
čísta ku patókova uodá.
Jo poslúšan.
Je besíeda nóniha,
besíeda máme,
besíeda usíeh muójh blížnih,
ki ih níe vič,
ki donás guarjó.
Mojé ústa so njih ústa.


Núoč brez lúne
na varh Matajúra!
Nournočí se odmíeva
ku nímar
po našíh vaseh.
Nacó j drugáč.
San sám!
Se usédnen na káman
glavó tu rókah.
Guorín sam sábo,
pa se na čújen.
Párva slovénska besíeda
ki tle sej oglasíla
čez stúo,
čez táužint líet,
sá,
tu tólo márzlo, čarnó núoč,
se néče vič ponovít!
Usé mučí.
Samúo an pas lája.
Ga na zastópen!

Tiči zjuhí

Donás
tiči so zjuhí;
víetar pada,
sonce umíera.
San saprú očí
za na videt,
uha za na poslušat
tolo samóto, tel tih,
ki me ubiva.

Kan so šle naše besíede?
Kajn šu naš izík!?

Gor na bul

Gor na bul
rija starih pozabjenih hiš
ku na odparta rana
gardí rob.
Dan za dne
víetar, daš, led
srepua marvajo
kar od njih ostaja:
viden se preobračat njih gobac
nimar buj opadan an kumaran.
Moja zemjá joče.
Se žalva.
An jest z njó.
Se uprašan če an dan,
tek j šú,
se uarne.
Kada trošt novega življíenja
se zbudí u sarcah
tistih ki so odpadli?
Kada jubéžan do naše zemje
prevarže pameta
an žéja bogatíje
se spreobarne
na goróčo željó
naših hiš?
Hiša
se bojio nazaj posmihale
an jest bon mogu gledat
u luhtu, pruot robu,
brez spregnit glavo,
brez poardečíet od špotá.

Če juben

Če juben muoje judi
juben an njih izík.
Če juben njih izík
ga an nucan.

Gamac

Vesoké čela
glaboké doline:
tle gamac krajuje.

So paršlí pisí,
so paršlí jagri.
Gamac j skaku
an se premietu.
So ga ustrelil.

Gor na kaman čepí
an čaka suojo smart.

Cajt j preteku,
preteklá je smart.

Nič na ostaja
ku an kaman
karvav.