J Vemarija

Zuoní tan u Landarne:
j Vemarija.

Tiči so šli spat:
tan u host opočivajo tapod varhán,
te par temú se tiščó,
se grejejo,
čakajo drug dan.

Luna nia ustala:
usé j tamavo,
samuo zvezsdé migajo brez svetít.

Pensan:
Še dost kratí sonce puode za briegan an ustane,
še dost krati trava zraste an usahne,
še dost kratí zemjá se preobarne okuole an okuole?

Še dost krati?

Kamú briga še dost kratí?
Ki kor pravt sam sebé neznane reči?
Čakamo, na štejemo.
Nia cajta ku za ití naprej,
brez se prašat kaj bluo, ki je, ki bo.

Kaj bluo?! J trieba pozabit.
Kar j bluo slavega j že pozabjeno;
kar j bluo dobrega j pasalo, ga nia vič.

Se troštamo an se tolmó,
se tolmó an se troštamo
an na ku gremó naprej do koncá.

Ist donás se gledan tu špiegu an se prašan:
ka san ist?
San tist ki kar bo podgrebjén
mu na bo korlo vič skrivat de nie nič?
San tist ki, tu njih ujet,
sauraže krivice brez mort ih oznanjat?
San tist ki se na da merú
an se trošta, se trošta, se trošta brez viedet ki?
San tist ki je prepričan
de nie vič cajta za nič?

San pogledu nazaj an sa se jau:
čen kiek zastopit.

Ma niesan zastopu nič