Kajn an Abel

Adam j stuoru zanosit Evo, njegá ženó: oná j spočela an rodila Kaína, an je jala:
San dobíla negá možá za gnado Božjo”.
Potlé je imiela tud Abelona, njegá bratra.

Abel j biu pastier trume pastierske, pa Kain kumét.

Za malo cajta potlé Kain j podaríu Gospuodu no daritvo frug od zemjé; tudi Abel j podaríu ucé parvorojene an te narbuj maslene.
Antá Gaspuod j sparjeu Abelona an kar muj podariu; pa nia badú Kaina an njegá zapadeno daritu: Zatuo Kain sej zajezu an njegá obrás sej spreobarnú.

Antá Gospuod je jau Kainu:
“Za ka si ti zajezen an zakí hodeš z nizko glavó?
Če ti dielaš dobró,morebit bo de na boš mogú daržat vesokó glavó?
Pa če ti dielaš slabo, tuoj grieh al na stoji ato ato za se vreč gor na te?
Njegá željá je obarnjena na te, ma ti jo moreš gospodarjat!”

Parvo pobivanje

Antá Kajn j jau Abelonu, njegá bratru:
“Pujmó čeu puoje!”
An kar so bli tan u puoji, Kain sej vargu pruot Abelona, njegá bratra, an gaj ubú.

Ma Gospuod j prasú Kaina:
“Kie je Abel, tuoj brat?”

On je odgúoru:
“Na vian; al san morebit jest varuh muojga bratra?”

Antá Buog je jau:
“Kas nardiu? Glas karvé tuojga bratra ueče od zemjé notar do me!
Bod ti zatuo štrafan deléč od zemjé, ki je odparla usta za popit kri tuojga bratra, velíto od tuoje roke!
Kar boš teu dielat zemjó, oná te na bo dajala vič nje fruge; boš povasnjak an utíekovac na zemí.”

Kain j jau Gospuodu:
“Muoja hodobija je tarkaj velika de jo na moren prenest.
Lej, sa ti me loviš od telega kraja an jest bon skrit od tuoje priče; bon povašnjak an utíekovac na zemía an bo de usak k me sreča, me ubije”.

Ma Gospuod muj jau:
“Dobró, usak ki ubije Kaina, bo štrafan sedan krat tarkaj”

Potlé Gospuod je poluožu an sanjau na Kaina, takuo de usak tek bi ga sreču, bi ga na ubú.