San sanjú de me nia blua
San sanjú de me nia blua.
Me nia blua
ne u nebo
ne u zebo.
San se boru za spametniat,
ma brez nuca.
J blua ku kar san skaku hlabokó
du Nedižu berín
an nie tielo prit maj na varh.
San biu prestraen,
pa san se pravu:
- Na buojse,
te na more nič ratat,
ku te nia. -
J parú sodnik an mej jau:
- Te nia
zuok neče bit
ne slovenec,
ne taljan. -
- San Benečán -
san mu jau. -
- Na vaja:
Benečanu jih nia. -
J povíedu.
San se takuo zajezu
de san se zbúdu.
Kar san biu prepričan
de san zbujén,
san zaueku:
- San benečán! -
n
Ho sognato che non c'ero.
Non c'ero
né in cielo
né in terra.
Lottavo per ravvedermi
ma senza esito.
Era come quando saltavo
nei pozzi profondi del Natisone
e non finivo mai di venire a galla.
Ero spaventato
ma mi tranquillizzavo:
- non temere,
non ti puó succedere nulla,
se non ci sei. -
Arrivó il giudice e mi disse:
- Non ci sei
perché non vuoi essere
né sloveno
né italiano.
- Sono Benecjano -
gli ho detto.
- Non vale:
i Benecjani non ci sono -
ha affermato. -
Mi sono talmente arrabbiato
che mi sono svegliato.
Quando ero sicuro
di essere ben sveglio
ho gridato:
- Son Benecjano! -