Nonih

Nono, nono,
se niesan maj prašu
dost so ble težké
gor na túoje ramana
tiste težave,
ki te so se zadevale.
Dost krat si padu
an dost si ustú
brez se oglasít?
Dost trošta
s bíu potríeban
za preživíet?

Si sedéu trudan
tapar furnele
s túojo palco brizo.
S nas klicu
za nan ki dat,
dvia pečené burje,
no marvo fujače,
an če ne za druzega,
za našo glavico pošujat.

Kaj pokrivu túoj žalostan ponos
an tiste glaboké stopenje
težav,
vepikane
gor na túoj gobac?

Samuo tuoj glas
je ostú do zadnjega
sladak,
ku tuoja jubezan za nas,
ku tuoje nediške besiede.

Var
naše pameta,
pomaj
našo šibkuost,
storínas skarbiet
za naše doline,
zbudinas,
združinas
an krat
za nimar.