Škušnjava

Modras j biu te narbuj kuštan od usíeh puojovih žvin, ki Gospuod Buog j biu stvaríu. On je prašu žen:
“Al je pru ríes de Buog van j jau: ne íest sadje od nobednega drevá ad varta?”

Zená je odguarila modrasu:
“Mi mormo íest drevesove sadje od varta, ma samuo od drevesovega sadja, ki stoji na sred varta, Buog j jau: na jejtaga, še vič, na tikajtaga, če ne umrestá!”

Natuo modras je jau žen:
“Ne, vi na umrestá; naspruot Buog via de če ga snestá, bi se adparle vaše očí an bi ratal ku Buog, bi dosegli znanje dobrega an slavega”.

Original gríeh

Tist cajt žená j vidla de sad od drevá j biu dobar za íest, fajan za úoč an željén za znanost dobrega an slavega.
Zatuo j pobrala sad, gaj sniedla an gaj dala tud nje možú, ki gaj sniedu z njo.
So se adparli tekrat oči obadvíeh an so se dovizal de so bli nagí; zatuo paršíte kupe figove perja, so se jih položli na pas.

Príčanje

So čul potlé blížanje Gospuoda Bogá, ki je špancíeru po varte na víetriča dna, an Adam an njegá žená so se skril od Gospuodovega Bogu gobca mies dríeuja varta.

Pa Gospuod Buog je poklicu Adama an gaj prašu:
“Kíe si?”

An on je odguoru:
“San ču tuoje bližanje tan u vartu an san se ustrašu, zuok san biu nag an san se skriu.”

An Buog gaj prašu:
“Duo tej stuoru spoznat de s biu nag? Nies lohín sníedu sad dreva ki san te biu prepovíedeu sníest”.

Adam je odguoru:
“Zená, ki sme jo dau za gliho, mej ponudla sad od drevá, an jest san ga sníedu.”

Gospuod Buog je prašu žen:
“Za kas tuo nardila?”

An žená je odguorila:
“Modrás mej nabrusu, an jest san sniedla sad.”

Obsoja

Natuo Gospuod Buog je jau modrasu:
“Zatuo ki si tuole nardiu, boš preklet mies usieh žvin an usieh puojovih žverin; se boš gucu na trebúh an boš íedu prah na usé dni tuojga živlíenja
Jest položen souražnost mies tebé an Ženó, mies tuoje síenje an nje síenje; On te zmuška glavó an ti boš gledu pohujšat negá petó.”

Potlé obarnjen žení, je jau:
“Povišan zló tuoje žalosti an bolíenje tuoje nosečnosti; boš miela snuove tu bolečin, nale se boš čula parjubjena goročno na tuojga možá an on bo gospodavu na te”.

Na zadnjič je zgovoriu pruot Adamu tol sodbo:
“Zuok ti si poslušu glas tuoje žené an si sniedu sad od drevá, ki jest san te očitno prepoviedu ga íest, zemjá bo štrafana zauojo tebé; z tardin dielan pardielaš od nje tuojo ceringo za usé dni tuojga živlíenja, oná te bo frugala tarné an nadlíege; se boš fuotru s puojovo travo; s puotan tuoje čelé boš íedu kruh, dokar se uarneš na zemía, od katere s'é velegu, zuok ti si prah an u prahu se uarneš!”