Sničica

Ki kratí
stegnen rokó
an te ponuden za iest,
an ti, ku me videš,
brez te klicat,
se parbližaš.
Se oprés
gor na dlan muoje roke
an me pogledaš.

Oh tiste očaca!
Kuob teu se usilt
hlabokó tu nje
za zastopit
če an ti me jubeš
ku jest,
če an ti se veseliš
stat z mano
takuo k ist
se veselin
stat s tabo.

Pobereš rahlo
sienjice ki te dajen
an zletiš veselo
ga pojedúvat.

An se uarneš.

Ka te ulače čeh mené?
Katera potrieba te uoze?
Samuo ugasint lakot,
al uživat raduost an jubezan,
ki an ti ih poznaš,
ki an ti ih maš potriebo?

San ču an dan,
almank takuo me se zdi,
de s me jala
glih kar san te teu pobožat
an san te jau
de mi dva sma uglihana:
- Oh, jubezan,
jubezan ja
jo lepuo póznamo!
Vemó
de usí se muormo jubit.
Pa vemó de niesmo usí glih
tle na svietu.
Mi smo buožaci,
j doložlá,
vas se bojmó
zuak j prepričano
de niesmo nič za vas.
An vi niesta usí glih:
mies vas so velikaži
an so ničari;
so ti dragí
an so ti buozi ku mi.
Mi diemo:
nia pru! -

Me se stisne sarce,
san brez besiede:
mi,
gaspodari znanja,
bi muorli
ardečiet
za našo naumnost
tapred no buogo tičico,
ki nas učí
de smo usí
Božje stvari!