Sveto Pismo

Tel je začetak nebá an zemjé u njih stvaríenje, kar Gospuod Buog j stvaru zemjó an nebuo an usakega puojega drevá, priet ku jih je bluo na zemía an usako travó od puoja, priet ku j vedala.
Zuok Gospuod Buog nie biu še stuoru dažit na zemía, an nie bluo še májdnega človieka, ki je dielo zemjó, ma na juga sej uzdigovala taz tle an, hríenjena u daš, j rosíla na tla.

Gospuod Buog stvar človieka

Antá Gospuod Buog j predielu možá uonz zemienega pragu an j popihu u nuosnice an žiu pih, an mož j ratu žiu človék.

Človék u zemjenske nebesa

Potlé Gospuod Buog j nastabu an vart u Eden, na jutarnjin kraju, an tle j poluožu človieka, ki ga j biu stvaríu; an Gospuod Buog j stuoru veliezt taz zemjé usake sort fajnih drieuj an dobrí za íest, an dreva živlíenja na sred varta an dreva znanja dobrega an slavega.
U Eden j začenjala na rieka, ki je močila vas vart an sej aspartjuvala na štier kraje.
Ime te parvega je Fison an je tist ki obkúola vas kraj od Evila, tuk je zlatuo; an zlatuo tistega kraja je dobró; tan se ušafuva tud dišoča smolá an ta tarda skala.
Druga rieka se kliče Gihon an je tista ki obkuola usó vas od Cus.
Te treča se kliče Tigri an je tista ki tečé na jutarnjin kraju Assura.
Te četarta rieka je Eufrate.

Antá Gospuod Buog je uzeu človíeka an gaj poluožu u vart Edena, za de ga bo díelu an varvu an je dau človieku tolo zapuoved:

“Ti moreš íest frajno od usakega drevá od varta, pa od drevá znanja te dobrega an te slavega na smíeš íest, zuok če ti od telega boš íedu, sigurno umríeš.

Adam daje ime usemú

Potlé Gospuod Buog je jau:
“ Nie dobró de mož bo sam; ist mu nardín no pomuočo njemú podobno.”

Antá Buog j biu že stvariu uoz zemjé usó puojovo žvino an usé tiče od nebá.
Jih je pejú čeh Adamu za videt s kizadno imé bi jih preklicu.
Antá Adamo j dau imé usaki domači žvin, usian tičan od nebá an usaki puojski žvin.

Gaspuod Buog stvarí Evo

Pa za Adama se nie ušafalo no pomuoč njemú uriedno.
Antá Gospuod buog j stuoru past an hlabók san na Adama, ki je zaspau. An cajtu spanja, Buog je uzeu no njegá rebro an na njo je nazaj udielu mesuo.
An Gospuod Buog uonz rebro Adamu uzeto je stariu ženó, potle joj pejú čeh Adamu.
Anta Adamo je zaueku:

“Tala, ja, je kuost muojh kosti,
an mesuo muojga mesá!
Tala bo klícana žená,
zuok j bla veulíečena od možá”.

Stvaríenje žembé

Zatuo mož zapusti suojega očí an suojo mater an bojo no samó mesuo.

Antá Adam an njegá žená sta bla obá nagá, ma jih nie bluo špot, za uojo njih originalno svetuost.