Zanapréj
Tebé te nia še
ma boš.
Boš an dan
kar mené me na bo
ma morebit
naše doline
bojo šelé
beneške doline.
Bi teu čut tuoj glas,
poslušat tuoje besiede
za videt
al bojo šelé
naše besiede,
naše slovenske, beneške besiede.
Se troštan.
An dan,
nia dugo,
san viu no čičico,
majhano, treh liet,
san jo ču guarit,
j guarila zlo lepuo
naše besiede,
naš izík,
naš beneški izík.
Majdné čude!
Pač,
velika čuda:
tista čičica
j miela
čarín gobac.
Takuo
tebé, ki te nia še ma boš,
na prašan farbo tuojga gobca,
prašan farbo tuojh besied.
nš