Benečanski otróc pišejo po nediško

Valentino - Hostne

Gor par Svetemu Matije so nam ukradii svečenike

Miesca febrarja so paršli tatuovi an ukradli podobe, ki jih je nardila Diana tam u Podlak.
So neslí samuo dvie, ki so ble svet Mohor an svet Matija, zatuo ki svet Matevž je biu previč težák za ga nest.
Potle karabinjerji so jih ušafal blizu Čedada.
Takuo so poklicali našega gaspuoda don Azelja, ki jih je parnesu v Podlak k našemu parjatelju Ettorju.
Mi smo bli zelo veseli, kadar smo zaviedeli to rieč.
Ettore an muoj tata so šli strojit urata, ki so bli vederbali tatuovi.
Potle smo šli k Ettorju an smo parneslí naše svečenike.
Jast san puno veseu, da so ušafali svetega Mohorja, svetega Matevža an svetega Matija, zatuo ki brez njih naša cierku Svetega Matija nie bla liepa.

Giorgia - Múost

Lintverju diamant

Sada van poviem, kuo so Šeplieščan zazidal cierku.

Puno liet od tega, kar je bluo vse lepuo potriebeno an čedno po naših dolinah, so judje iz Čeplešišča, ki gledajo v brieg Svetega Martina, no nuoč zagledal svetlobo v te drugem briegu.
Svetloba se je ponavljala vsako nuoč za več noči in oni se nieso mogli prečudit, kaj je blo tuole.

Takuo no nuoč trije kuražni puobi so se pobral s faglami (fagle so ble narete s preciepjene lieske) pruot tisti svetlobi, an z drugega briega so jim pravli, kod iti.
Takuo so paršii ču Glabočak an so ušafal krepanega Lintverja, ki je imeu tu glave diamant, ki je dajal tole svetlobo.
Kuražno so pobral diamant an so ga nesli analizát.
Uriednost telega diamanta je bla zaries velika.
Takuo so pomislili napravt no rieč za vse vasnjane.

Narbuj pametno se jim je zdielo zahvalit Boga za tajšno gnado, takuo dol na Križe (ki je prestor pod vasjo, kjer par starim je biu velik križ) so začel zidát cierku.

Ob začetku so napravli samo majhno kapelico z šakrestijo an kupil so zvonove, ki so dal na lesen turam. Ko se je vas arzšerila, so z rabuotami dozidal drug kos cierkve in u zadnjih lietah (moji noni se spomnijo) so čeplieščan zazidal še turam.

---++++Kajšan je biu Lintver Lintver, ki je živeu par nas, je biu an modras, ki je imeu debelo kosmato mačkovo glavo, velike oči an rdeč greben, štier noge an kratek kuščerju rep.
Muoj nono prave, de ga je videu.

Nicole - Hlocje

Moja nona mi je pravla, de kar je bla majhana, je muorla puno dielat.
Poliete, kar so siekli travo, je ustala zlo zguoda, je muorla nest ču sanožet kosilo dielucam an potle arztrosít travó, za de se posuši.
Potle je muorla nosit uodó marzlo tistim, ki so siekli.
Je bluo puno za hodit, ker studenci dostkrat so bli zlo deléč.
Popudan je muorla pa pomagat grabt an runát lonce, drug dan arztrosit lonce an popudan pomagat runat kopó.
An takuo usak dan celuo polietje.

Davide - Špietar

Dna miš, za uteč mački, se je utaknila tu no jamo.
Mačka, potarpežljiva, čaka an čaka.
Po duzin čakanju ji pride tu glavo na rieč:
“Bau, bau, bau!” začne uekát.
Miš pade tu skopác in vekuka uon z jame; je misinla, de pas je stuoru uteč mačko.
Ma mačka čaka ta za kantonan, skočne na miš an jo snie.
Kar je končala jest, je jala:
“Donašnji dan, če na poznaš jizike, na boš jedu!”

Raissa - Špietar

Svet Valentin

Kar je pasú božič, mi otroc smo začel subit čakat svet Valentin.
Du Ažli tist dan je biu velik senján.
Mi otroc smo usak dan pogledal gor na kalendar, ka dost cajta manka za tist dan.
Cajt ni pasú maj.
Mraz je biu velik, use korita so ble poledene.

Za svet Valentin niesmo hodil v šuolo, smo spal no malo vič, potadá smo šli na veliko mašo an smo se kozinál.

13. februarja

je vilja svetega Valentina.
Usi judje od Ažle zvičer so šli tu cierkvo molít.
Mi otroc nismo ku gledal po luhtu, nješni veliki magloni so se tiskál.
Usi smo se pogledal an smo jal zastrašeni:
“Jutre bo snieg, an na pride nuna od kolaču...”
Ko se je nardiu dan, zlo hitro smo ustal an smo šli gledat, kaka ura je.
Je biu velík mraz an tan zunaj je blo vse belo.
Za ití k maš smo muorli diet bote.
Niesmo vidli ure an cajt za rivát blizu cierkve.
Barba Vani, ki je biu mežnar, je biu očedu vas sneg ta pred cierkvo an nuna od kolaču je bla tan, ku vsake lieto.
Je miela nje tavolínac an gor nje rapotije.
Mi otroc smo subit špindál tiste dva franka, ki smo imiel tu gajúf.

Marianna - Lombaj

Moja mama, kar je bla majhna, na planinci je krave pasla.
Je bluo puno rožic vsieh sort.

Elena - Špietar

Adan, dva, bom doma,
tri, štir,
grem v Zamir,
pet, šest,
puna pest,
sedam, osam,
kruha prosem,
devet, deset,
obarnem sviet,
ist znam štiet,
je paršu Zanet.

Micheie - Dolenjane

Šenk od “Moja vas”

No lieto, za konkorš “Moja vas”, san dobiu an šenk no malo čudan za adnegá otroká.
So mi dal no lopato, ne grabje, no matiko, no košarco, ne rakovice.
Moja nona je bla buj kontenta ku ist an je kazala usien.
Taku de judje so jal:
“Sada boš muoru use arbide an vso leščo očedit, de bo liepa vas.
San nardiu no malo, anta kar so videl, de dielan masa škode, so mi storli pustit.

Ta z moje vasi z bičikleto se muore iti u Čarnico, gu Prehod, u Hlasto, u Savodnjo, u Garmak, u čišnje an u Kravar.
Ta po telih vaseh je malo judi, ma puno reči za videt.

Fabrizio - Vidan

Maj

Usako vičer miesca maja vsi judje so pustil dielo če po njivah an so šli molit svet rožár dol u cierkvo.
Otroc so šli molit veseli, zakaj po rožarju so se ustavli norčinat “bido” an “un-due-tre”.
Kar je ratala tamá, da jih na bo nobedan videu, otroc te buj veliki so šli krast čariešnje.
Za svet Duh moja mama an nje parjatelce so šle gor na “Kombrieže” brat kolience an suzice.
So nabrale puno pušju an so jih nasle damou an dol u cierkvu.
Use je dišalo!

Punokrat oblaki so se nardili naglo an je začelo garmiet, takuo da so se varnile hitro damou vse zmočene.
Če tisti dan je biu daž, 40 dni potlé je bla rosá ta za mejo.
Usí so molil, da tisti dan bo sonce.

25. maja je bla objuba, judje so se zbral an so šli par nogah gor na Staro goro.
Po pot so molil rožár, usi so bli lačni, ker nieso smiel jest od vičerje naprej do obhajila.
Otroc so bli zlo veseli, kar so paršli gor u cierkvu an hitro so šli gledat zluodja.
Kar je finila maša, so se usednil go pred cierkvu, matere so uzele uon z borše jajca obarjene, kruh an salam, use je bluo naglo pojedeno!

Giovanni - Čedát

Kadar moja nona je bla majhana, je hodila večkrat s svojin tat gor na Klančič targat jabuke.
Kar so končal targat an so lepuo napunli pletenico, moja nona se je spliezla gor na hlodove liesance an je veselo zarjula tat: “Tata, al češ videt an ekvilibrist?”
Moja nona se je spliezla takuo naglo, de se nie zmisinla podpriet liesance v drievu, an takuo je ratalo, da se je zvarnila, ona an liesanca, an use jabuke so se potačile dol po Klančiču an moja nona usa zastrašena se je začela jokát.

Martina - Jesičje

Piesmica

Narlieuša je moja vasica,
tan rasejo rože an zelena travica,
tan sonce sieje an dažič parši,
tan se veselo diela an živi.

Narlieuša je hišica moja,
kar nona kliče, pulenta uonja,
kar mama an tata pridjo damu,
kar dajemo kupe hvalo Bogu!

Elena - Podsrednje

Svet Ivan an navade

Na 24 junja, dan svetega lvana, po naših vaseh je puno starih navad.
V Dolenjin Tarbije (vas, kjer se je rodila moja mama) imajo senján.
Gor na briegu je na majhana cierku Svetega lvana, ki je bla postrojena po potresu, kjer gaspuod runa mašo na 24 junja.
Tisto vičer pried po naših vaseh je bla navada runat kries.
Tele zadnje lieta Pro loco našega komuna na prestoru, pried ku se pride v Dolenj Tarbij, ki se kliče Na kriesu, naprav no veliko kopó drobnih darvi, ki potle zažgejó za kries.
Puno judi pride tuol gledat an je zlo lepuo.

Druga liepa navada je narest krancil.
Se ubere puno margerit, se nasadi glave gor na adan špaj dug dva metra, potle se obies gor na vrata pred hišo pred dnem, pried ku sonce vstane.

Druga navada, za otroké, je diet beják od dvieh jajc tu no staklenco bielo, puno uodé, na vičer, kar se runa kries; drug dan se ušafa tu staklenc narete kaštele al pa baštimente.

Muoj nono Toni mi prav tud, de na jutro svetega lvana so imiel navado hodit po puoju prat gobac z rosó, pred dnem, za imiet lepo kožo.

Fabrizio - Preserje

KIop

Muoj stric ima pisá, ki se kliče Klop.
Klop ima rjavo dlako, je zlo velik an je biškote, ki mu da nona Onorina.
Kar stric Adriano ga spusti, Klop teče po vasi an drugi pisí mu lajajo od zad.
Jest an Klop se radi igramo; kar grem blizu njega, mi skočne gor na nogó.

Majda - Podsrednje

Pokrive

Gor par nas rase puno pokriv an jih je potrieba saldu riezat, da ne spečejó kajšnega.
Sada pokrive, kadar se jih verieže, se jih varže proč, ankrat pa nie bluo takuo: pokrive so jih nucal an sada van povien, za ki an za kuore.
Moja mama mi je poviedala, da, kar otroc nieso buogal, mame al pa none so jih lepuo opeklí s pokrivo, posebno kadar so utiekal ča po vasi.
Takuo so se usi bal, so bugal, bli barkí an tan doma.

Pokrive so nucai an za dobro.
Moja nona prave, da je kuhala z njim dobro župo.
Kuo je tuole runala, van povien sada.
Parvo je pobrala glave od pokriv antá tu vrielo uodó jih je dala kuhat; tenčas u drugi padiel je zagriela špeh an maslo an tan na tisti obiel užgala moko sirkuovo an potlé jo diela kuhat ča k pokrivan an jo osolila.
Posebej je kuhala grah, an kar je biu kuhan, je use kupe zmešala an dala za jest.
Moja mama se šele zmisle na tisto župo an prave, da je bia zlo dobra.
Nona mi je obečala, da jo skuha še, ma ist na vien, če jo bon jedla.

Pokrive so nucal an za se zdravit, so pravli, da za čistit kri muoreš skuhat pokrive an popit tisto vodo.
Uodá od pokriv je dobrá an za glavo prat, zak zmočnieje lase; še sadalé moja njanja peré glavó takuo an prave, da ji je h nucu. Tuole se prave od te pravih pokriv, tistih, ki pečejó: je ries, da so hudé, ma so an dobré.

Ljuba - Liesa

Moja nona mi prave...

Moja nona mi je pravla, kuo je ona preživela nje mlade leta u nje vasi.
Moja druina je bla velika an buoga, malo je blo za jest, pa tajšan pitík smo imiel, de mi se zdi, de niesmo bli nikdar sit.
Usako jutro smo pojedli an kotú župe mličéne an še kotú postargal.
Za južno smo jedli pulento al pa kuhnjo, v jesenskin cajtu smo vičkrat tudi kostánj pečen, za vičerjo pa batuda brez falít.

Sada te povien, kuo smo bli oblieáčeni, usi smo bli oblekani, pousin nan je cvedló ku tistin norcán, ki videmo v televijon.
Žeké pa smo imiel lepé, zak moja mama jih je znala sama runát.

Pasteje smo imiel narete uoz paludja od sierka, pa se je lepuo spalo not, an buj zdrave so ble ku permafleks.
Tu naši vas je bluo tarkaj otruok, vic, ku je vas tu vaši šuol.
Mi niesmo imiel tajšnih igrač, ku ímata vi, ma smo znal vsedno lepo igrat, smo petecjál an tudi kampanál, smo imiel pingulauce an igral smo bido.
Bambole smo muorle samé runát uoz kajšnih cunj, pa so ble lepé, smo jih tudi nafarbal.
Narbuj smo se veselil, kar smo se usi kupe zbral an igral skrivalo.

Pozime, kar je biu mraz an snieg, so zakuril tiste lepé peči, ki so takuo lepuo griele, buj ku termosifoni.
Zvečer smo paržigal no majhno luč na petroljo an vsi smo videl za kiek dielat, okuole nje adná je predla vuno, druga je pledla kalcine, te mali pa so lupíl kostanj an kozlal grah.
Naš tata je potiku peč an prafce nan pravu, tarkaj jih je znu, de jih nie bluo konca.
Usi so ga radi poslušal, mali an ta veliki.
Tako je bluo živlenje otruok iz naših vasi, smo bli buogi an sarotljivi, ma višno, de smo bli buj veseli an zdravi ku sada.

Martina - Špietar4

--++++ Prase Muoj nono bis je imeu tu hlieve no veliko an debelo prasé. An dan tuole prasé nie moglo ustat na nogé.
Nono ga je popadu za rep an mu je pomagu ustat.
Kar prasé je stalo, te zadnje nogé so mu se požlikale an je padlo na tla.
Nono je prekuštu no liepo ríeč.
Je šu ču hišo, je popadu an par kalcínu an jih luožu prasét.
Takuo prasét se nie puzielo an nono je biu puno veseu.
Za nih deset minutu nono je šu gledat, kuo se veseli prasé.
Kar je paršu na urata, je vidu, de prasé je jedio kalcín.
Hitro, hitro mu je uzeu dol te drug kalcín an puno jezan je zaueku:
“Prekleto prasé, a mi češ krepát z no veliko indigestión; od sada napri te bon rajš ulaču za rep, de boš stau na nogah!”