Žvina

Tuole san se prašavu puno liet odtuod, san se žalvu an san se glavjú za miet kako odguarienje, nale ki že ad majhanega san merku an se čudvo kakuo kaka žvina se obnaša kar se ušafa u posebni staní.

Lesica an skopác

Cajtu ujské j bla velika mizerja: se nie viedlo ki ijest an mesá pa se ga nie maj pokuslo. Zauoj tegá smo hodil dujačno lovit: zejce, lesice, jazbace, kune, postrové du patoce an du Nedižo, an še ugúorje, rake, manké, perfín puhe.

Smo znal stabt posebne skobcé an pascé za usako žvino.

Zejac je biu narbúj nadúžan. Nie korlo ku pargradit po dnin an po tin druzin kraju no grajo ta na ni stazí an tu sred parluošt zeliezan lač. Zejac se nia ku tu anj nastabu.

Jazbac j biu buj kuštan. On se skriva glabokó tu jamo, ma ima nimar almank dvie urata za ití uon ol not. Če ga češ ujet muoreš nastabt almank dva skopcá.

Kuno jo muoreš parjet za golo: muoreš nastabt tuk hode krast sadje.

Za postrové na korjo ku roké: kar jo videš ití če pod skalo, z dvieman rokmi jo dotipaš, usadiš parst tu šijo an jo vetegneš. Pa puno krati fof je preduh antá postrovó jo tipaš, jo tipaš ma na rivaš jo vetegnit.

Za uguorje ujet se nastabe trankilne zvičer; ma gor na trankil muoreš nastabt živó mrienco; če je martvá, uguor jo na potipa.

Rake jih bereš z rokmi ol zvičer ol kar garmí. Tenčas pridejo uon z njih jamah an se lahkó poberjó.

Manké ih uštokneš z vilc: parzdigneš skalo, mank ostane zmieran an ti naglo ga uštokneš.
Majó masa debelo glavó, ki nie dobrá, se jo na more ijest an, kar ostane, je previč malo.

Za puhe če bit znat parpravt posebno pascó: korejo due fletaste skale an tri palčice lepuo uriežane an gor na adnó an koščič orieha.
Se nastabe palcice tapod skalo na maniero de, kar puh gre oréh ijest, skala pade dol na anj an ga zmuška.
Če se via tu katerin storu je puh, se ga začne štakat dok on, štuf garčat, veletí uon.

Pa narbuj teška ujská je z lesico.

Z lesico lačí na funcjonajo.
An če ložeš lač, ga muoreš parpet za an spregnjen drieu, takuo de, ce na naumna lesica se uime, jo obiese u luhtu.

Za lesico če bit skopác, poseban močan skopác, takuo močan de ga na rivaš nastabt z rokmi, muoreš stopnit z nogmí gor na anj, luošt zeliezan tont tu sred an potlé zlo, zlo rahlo ga lepuo pokrit.
Na smieš luošt skopác tukbod, muoreš gledat an prestor tuk lesica je parsiljena pasat, zuok na moreš narest grajo ku zejcu, lesica j lesica, muore bit narauan prestor.
Antá an če si nardiu use takuok Buog zakuaže, muoreš molít de te se ujime.

Gu Mlišča je biu an prestor parložan.
Efrem an jest sma se pobrala zvičer an sma šla nastabjuvat skopac lesic.
Efrem je biu zlo skopac, gaj biu navadu nono.

Drug dan Efrem mej jau:
- Nino, biaš gledat al sej ujela lesica. Ma če sej uiela na hodiji blizo, te okoje; uarnise subto me pravt. -
- Ja - san jau - letin.

San hitéu gor po stazi an san se troštu de ušafan lesico ujeto.
Kar san paršu blizo, san videu de skopác je biu spodárt, ma lesice nie bluo.
San šu buj blizo an san lepuo skopcá omerku: j biu karvav.
San pogledu buj če an san videu an kos noge.
- Kajšan je sniedu lesico - san pensú - an je pustu karjančo.

San leteu damú.
- Efrem, skopac je spodárt ma lesice nie, je samuo an kos noge ostalo. Kaj ratalo? -
- Ah- presneta lesica, tolo volt nan joj nardila! Sej prejdla nogo an je utekla! -

San ostú kamanu. San zaprú oči an san viu lesico ki sej grizla nogo an jomanekala, dok sej spustila gor mez gost.

- Ma Efrem, a ji nie bolielo? -
- Bolielo? Kab ki j je bolielo, ma a viaš ki če reč bit fraj? Frajnost, frajnost jo na splača ne le na noga ma stuo nog! -

Od tentega nimar san pensú na lesico, ki, za bit fraj, sej ogrizla nogo.

Zapuščenó gniezdo, an gardelini zapuščení

Nono mej učiu ki muoren dielat za gniezda zagledat. Takuo jest san nimar gledu po luhtu an ušafavu usake sort gniezda.

I ratalo de san zagledu ščinkove gniezdo gu an isén.
San se spliezu antá kar san biu blizo, ščinka sej spodila. San pogledu not u gniezdo: so ble štier lepe jajca.
- Kadá se veležejo - san se poprašavu.
Takuo usak dan san se pliezu gu isén za pogledat al so se velegli an usako volto ščinka sej spodila.

An dan ščinke nie bluo.
An drug dan jo nie bluo.

San poviedu nonihu.
- Jih je zapustila - mej jau. Nies smeu hodít takuo po gostu jih gledat. -

- Jih je zapustila! - san pensú.
- Kuo more bit?!
Za de na bojo mojí, ščinka j zapustila jajca de se na maj veležejo!

Kaj ratalo tu ščinkovo pamet, katera muoč je parsilla buogo ščinko zapustit nje jajca?

Drugo volto san zagledne gardelinove gniezdo.
San prašu noniha kuo se redjó gardelini.
Mej poviedu de narbuajš je,že priat ku so godní, uzet gniezdo an jo luošt tu štijo blizo tuk je bluo gniezdo. Starši jin bojo nosil ijest.

Takuo san nardiu.
An san viu de nono j meu ražon: gardelini son nosil ijest an ti mali so rastli an plume kladli.

Je ratalo de an dan, kar san šu gardeline gledat san ušafu usé martvé.

- Nono, nono, usí gardelini so martví, ka jih je ubilo? -
- Oh, san se zabu te reč de muoreš lepuo gledat kar štarsi začnejo nosit strup tin malin. Kar zastopejo de ti mali na bojo mogli uonz štije, ih ostrupjo. -

An tuole mej zganilo. Kuo more bit di na zvina veberé suoje te male ubit rajš ku ih videt za nimar zaparte?

Breberca

Duo na ostane z odpartim ust kar zagleda no breberco?

Kar smo hodil h lotrin smo viduval usak dan breberce tu nin prestoru.
San pensú:
- Tle tode muorejo imiet an njih gniezdo .

Takuo san sačeu gledat lepuo gu usak drieu.
Nono mej biu jau de breberca nardí gniezdo venčpart gu lipo.
An glih gu lipo san zagledo no lepó, veliko gniezdo.
San se spliezu an kar san biu blizo san viu de gniezko j mielo dvie jame, na desno dno an na čemparto drugo.
Počase san utisnu roko tu jamo an san vetehnu uon no majhano breberco, ki je imiela še očí zaparte.
San jo rahlo poluošu tu gniezdo.

San poviedue nonihu an on mej subto jau:
- Ih na boš videu vič! -
- Kuo ih na bon vič videu, iutre puoin nazaj ih gledat.
- Ma ih na ušafaš -
- Zakí? -
- Zuok mat ih je že neslá proč tu drugo gniezdo. J čula duh tuoih rok an ih je hitro preneslá.
Breberca ima nimar almankj dvie gniezda, ma kajšan krat an tre, štier, takuo de, za potriebo, more prenest te mladetu prestor buj šiguran. -

Duo j biu rajtu de na buoga breberca zna tarkaj!?

Zejac

Smo jal de zejac je narbuj nadužan, an on pa sei navadu kiek tapred potriebo.

An dan sma šla gu brieg Efrem an jest.
Goruon po pot sma guarila an se menala.
Se zmisnen de san gledu kake velike stopenje j runu Efrem:
tuk on je stopnú an krat, jest san stopnú dvakrat.

San gledu njegá noge kuo so se mešale an na viedič san zagledu glih gor na stazo zejca ki je ležú.

- Sa se spodí - san pensú kar noga Efremova je pasala med anj; pa zejac se nia ganú. Efrem j pasú naprej, ma zejac je ostú ato zmieran.

Efrem - san zaueku - puj gledat kas teu popeštat! -
Efrem sej uarnú, ma kar j biu no male blizo, zejac sej spodiu an šu ku zluodi.

- As viu, Efrem, zejac nie uteku kar zga teu popeštat! -
- On j zastopu de ist ga na viden, an je ostú zmieran. -
- Ma alora an zejac je kuštan!? -
- Kab ki je, usaka zvina j vebrala kakuo se ma branit an ošermat suojo živlienje.
Pogled mačerata: ga boš viu an na delečin, ma ga potipaš an krat, ne dvakrat -
- Zaki? -
- Zuok taknit njegá kožo te pretrese. On guarí takuo z njegá lepo oblieko: - pogledtame lepuo, zapoznajtame subto an na tikajtame. -

An dne tičice, čarné ad ardeče, zigene po taljansko, ih subto videš an se pustjó lovit. Pa nobedan tič ih neče ijest.
An krat san meu te mlade kuose, san jin naglo ujeu tele tičice an dau za ijest: so ih subto vemetale!
An te mlad tič pokuse an krat tiste tičice ma ne dvarkat.

Pajak

An dan san tapred hišo pajke gledu an brau za tičan.
San zagledu negá debelega pajka, ma kar san ga teu pobrat, ji padu nažláh na tlá an ato ostú ku martu. San ga poštakú no malo, ma on nia dau štime.

San šu nonihu pravt.
- Nia umaru za strahan, j nardiu finto dej martu za de ga pustiš zmieran. -

- Ben nu, - san pensú - an žvina jih usake sort veštudja za preživiet! -