Mons. Pasquale Guion

Umrl je eden od plemenitih očetov Benečije, msgr. Paskval Gujon, gotovo najbolj odločen in trmast beneški Čedermac, ki je ostal zvest Evangeliju in slovenski besedi vse do svojega zadnjega diha.

Umrl je eden od najbolj svobodnih ljudi, ki se je kdaj pojavil na beneškem in verjetno širšem prostoru. Niso ga pogojevale stranke ali politični pritiski, ni poznal strasti po oblasti ali po materialnih dobrinah. Rad je imel knjige, dosti bral in študiral, zanimal se je precej za psihologijo, ki mu je bila v oporo pri odpravljanju kompleksov manjvrednosti beneških ljudi in razumevanju mehanizmov asimilacije.

V mladih letih je rad potoval pa tudi za pero je rad prejel in njegove prispevke po beneških, furlanskih ali italijanskih časnikih so vedno označevali znanje, modrost in še zlasti ostrina tako v argomentiranju kot v polemiki. Vedno je zagovarjal pravice beneških Slovencev. Bil je dober pastir in voditelj svojih ljudi, ki so vedno bili in bojo ponosni nanj.

Paskval Gujon se je rodil v Bijačah, v občini Podbonesec 1. aprila 1909 v revni kmečki družini. Po prvih letih v domačem Tarčetu je osnovno šolo obiskoval v Štoblanku, kjer je bil župnik njegov stric Ivan Gujon. Z njim je odraščal in z njim se preselil v Ažlo. Nato je obiskoval gimnazijo, licej in bogoslovje v Vidmu. Za duhovnika je bil posvečen 12. julija 1933 in prvo mašo je imel 25. julija v Ažli. Tedaj je imel gospod Anton Bankič zadnjo uradno pridigo v slovenskem jeziku. Že avgusta je fašizem prepovedal slovenščino.

Msgr. Gujon je rad pripovedoval, kako je pri prvi maši v Mažerolah začel pridigati po italijansko. a ga ni nihče razumel, zato je začel po slovensko in odtakrat ni nehal. Iz Mažerol ga je škof poslal v vas Matajur, kjer je ostal kakih šestdeset let, dokjer se ni vrnil v rodno Bijačo. Tu je živel sam, ponosen in ljubosumen na svojo avtonomijo. Ko je lani zbolel, je bil nekaj časa tudi v domu za priletne župnike v Vidmu, a čim se mu je zdravje izboljšalo se je vrnil domov. Pred nekaj dnevi je moral spet v bolnico. Včeraj je njegovo srce odpovedalo.

Med vojno msgr. Gujon ni imel dvomov, kako se opredeliti. Sodeloval je s slovenskimi in italijanskimi partizani, posredoval jim je informacije, ki jih je poslušal po radiu. Celo blagajnik OF je bil, pa čeprav ni imel "še blagajane ne", kot je sam pripovedoval. Po spopadu med Nemci in partizani na Matajurju, v katerem je padlo 31 partizanov, je poskrbel za njihov dostojen pokop, obenem pa tudi zbral vse informacije o padlih, tako da so jih svojici lahko prepoznali in po vojni prenesli v domače kraje. Državno vodstvo VZPI-ANPI ga je odlikovalo z garibaldinsko zvezdo za sodelovanje v odporniškem gibanju. Prejel je priznanje SKGZ in tudi visoko državno odlikovanje predsednike Republike Slovenije Milana Kučana. Msgr. Gujon je bil tudi žrtev nacionalističnih šikan. Najbolj podla in hkrati groteskna je bila pred leti ovadba, češ da je osemdesetletni župnik na čelu rdečega gladia in da v matajurski cerkvi skriva orožje. Na vse to je matajurski župnik reagiral z ironijo in s smehom.

Pridigal je v cerkvi in učil verouk po slovensko, vodil je dva cerkvena zbora v Matajurju in Mašerah. Leta 1989 je izdal tudi molitvenik "Naše beneške molitve", ker se je zavedal, da v cerkve in domove vse bolj prodira italijanščina in tudi molitve gredo v pozabo. Zato je bil tudi marsikdaj zelo kritičen do svojih beneških sobratov.

Beneškim ljudem je leta 1974 posvetil knjigo z naslovom "La gente delle valli del Natisone", ki je bila objavljena tudi v slovenskem prevodu. "S to knjigo" je napisal v posvetilu "hočem razpihati žerjavico, ki še nekoliko tli pod pepelom, v upanju, da bodo drugi še bolje razpravljali o teh vprašanjih, da ne bo izgubljen ponos in ljubezen do svobode, ki so nam jo zapustili naši predniki". Njegova želja se je uresničila, saj je prav njegovo delo sprožilo bogato izdajateljsko dejavnost med Slovenci v Benečiji.

Msgr. Gujon je gledal na Benečijo tudi z določenim optimizmom, videl je, da so se pojavile nove mlade sile, ki bodo skrbele zato, da bo slovenska beseda še naprej živela. Zadovoljen je bil za delovanje in rast dvojezične šole, rad je bil srečanja in stika z beneškimi planinci. Seveda skrbelo ga je dejstvo, da je po naših vaseh vsem manj ljudi. On je v vasi Matajur vztrajal skoraj vse Življenje in vedno bil v oporo svojim ljudem. Njim in vsem nam bo zelo manjkal.